(3443) Med najpomembnejšimi pozitivnimi lastnostmi ustvarjanja mednarodno prodornega domačega sodobnega "klasičnega" skladatelja in glasbenika Boruta Kržišnika, ki kar pogosto sklada tudi za gledališče in povrh vsega za film, je ponavadi prav to, da njegova gledališka ali filmska glasba deluje večinoma popolnoma celovito tudi samostojno, ne da bi ob njenem poslušanju bilo pogrešati ogled "pripadajoče" gledališke predstave ali filma, kar je sicer pogosta pomanjkljivost (pre)mnogih tako imenovanih scenskih glasb.

Prav ta(kšna) samostojna glasbena celovitost je Kržišniku uspela tudi na novi plošči Sacre du temps (Posvetitev časa, 2007), sicer zapovrstjo peti tako imenovani avtorski izdaji po predhodni, predlanski A Life in Suitcases (Življenje v kovčkih) pa po približno sedem let zgodnejši, navdušujoče inventivni virtualni (precej računalniško ustvarjeni) simfoniji Magatrejske zgodbe (Stories from Magatrea) ter začenši s ploščama Currents of Time (1991) in La Dolce Vita (1995). Na pričujoči novi plošči Sacre du temps je Kržišnik ovekovečil glasbo, ki jo je sicer prispeval za istoimensko plesno predstavo mednarodno priznanega domačega koreografa in plesalca Edwarda Cluga, premierno uprizorjeno po navedbah v začetku lanskega oktobra v okrilju plesnega centra Station Zuid na Nizozemskem.

Kržišnik nam je že ob izidu Magatrejskih zgodb omenil, da za gledališče - ali, naj dodamo, tudi za film - zelo rad ustvarja samostojno glasbo, ki jo je možno poslušati, kot rečeno, neodvisno od "pripadajočih" uprizoritev. Sicer pa se Magatrejske zgodbe zdijo že skoraj nekakšna stalnica njegovega ustvarjanja oziroma vsaj po odlomkih ali skladbah precej priljubljene tudi v gledališkem, konkretnejše, plesnem ter filmskem ustvarjanju. "Citiral" jih je delno že v omenjeno naslovljenem filmu A Life in Suitcases sloviti, vsestranski in skrajno samosvoj britanski umetnik Peter Greenaway, s katerim je Kržišnik začel sodelovati že dobrega pol desetletja prej, naj spomnimo, ko je jeseni 2000 na Ljubljanskem gradu uglasbil Greenawayevo svojstveno, nepozabno likovno instalacijo Zemljevid v paradiž (Map to Paradise). Dele Magatrejskih zgodb pa "citira" tudi Clug.

Med tematskimi oziroma motivnimi "citati" iz Magatrejskih zgodb je predvsem očitna skladba Love song no. 1 (Ljubezenska pesem št. 1), ki ji je Kržišnik tokrat pridružil še enako naslovljeni skladbi št. 2 in na plošči zaključno št. 3, ki pa je občutno bolj celovita, instrumentalno nadgrajena variacija št. 2. Ta ljubezenska "trojica" je nasploh najbolj poetična na plošči in obenem ritmično poantirana na prepoznavni Kržišnikov način. Sicer je Kržišnik še zmerom zvest svojemu precej minimalističnemu slogu, s tem da je tovrstne skladbe ponekod dognal do popolne harmonije tako rekoč občasnih poantiranih zvokov klasičnih glasbil in vmesne tišine. Po silovitejši ali usodnejši orkestralni plati pa posebej prevzame v skladbah Paths of Coincidence (Steze sovpadanja), March to Eternity (Pohod k večnosti) in Fire (Ogenj). Slednjo, skladno z naslovom pretežno gorečno, pa zelo ustrezno "pogasi" že omenjena zaključna Love song no. 3 in občuteno zaokroži ploščo.